Policistični jajčniki – končno stanje? Ne!

Motnje menstrualnega cikla, izostanek ovulacije, nabiranje maščobe v predelu trebuha…zveni kaj od tega znano? To so le eni od simptomov policističnih jajčnikov.

Policistični jajčniki (PCO) so stanje, ena od diagnoz neplodnosti, ki prizadene vse do 15% žensk v reproduktivnem obdobju. Najpogostejši simptomi so motnje menstrualnega cikla, nabiranje maščobe okrog trebuha, akne, povišani androgeni hormoni, močnejša poraščenost, ultrazvočno vidni policistični jajčniki, ciklusi z nerednimi ali odsotnimi ovulacijami, kar se seveda odraža tudi v smislu neplodnosti, lahko tudi s pogostejšimi spontanimi splavi. Zelo pogosto se pridruži inzulinska rezistenca, lahko tudi diabetes tipa 2 in povišana telesna teža. Pogostejša so tudi depresivna in anksiozna stanja.

Kaj pa se dejansko dogaja v telesu? Inzulin je hormon, ki v našem telesu poskrbi, da raven sladkorja v krvi ostaja ravno pravšnja. Slabša odzivnost telesa na inzulin pri ženskah, kjer gre za PCO stanje, bi naj bila posledica spremenjenega delovanja receptorjev za inzulin. Posledično telo izloča inzulina vse več in več, saj se telo nanj ne odziva oziroma je ta odziv znižan.

Marsikdo bi morda pomislil, kaj ima torej inzulin, ki skrbi za krvni sladkor, opraviti s plodnostjo. A naše telo deluje kot celota. Inzulin namreč uravnava tudi nastajanje hormonov v jajčnikih. Če je inzulina preveč, se zorenje folikla v jajčniku ustavi. Jajčna celica, ki je v njem, ne dozori do stopnje, ko je pripravljena na ovulacijo in oploditev. Posledica je predčasna luteinizacija, motnje menstrualnega ciklusa in odsotnost ovulacije. Tudi pri svojem delu zelo velikokrat opazim, da dobimo pri punkciji jajčnikov pacientke, pri kateri je diagnosticirano stanje PCO, nadpovprečno število jajčnih celic, ki niso dozorele ali so že v procesu luteinizacije, zaradi česar seveda niso primerne za oploditev in nadaljnjo uporabo.

Študije ugotavljajo, da se na PCO stanje v veliki meri lahko vpliva s prilagojenim življenjskim stilom. S telesno vadbo namreč dosežemo vidno izboljšano občutljivost telesa na inzulin, zaradi česar se nivo inzulina uravna. Pri tem bi vadba naj trajala vsaj 2 in pol uri na teden, pri čemer je 90 min vadbe zmerne do visoke intenzivnost (60-90% maksimalnega srčnega utripa). Nadalje se ugotavlja, da se poleg telesne sestave in počutja izboljša tudi hormonski status pacientk, zaradi česar se izboljša klinična slika v smislu rednejših ovulacij, višjega deleža dozorelih jajčnih celic in seveda višje možnosti za zanositev. Poleg vadbe je izrednega pomena tudi prehranski slog, v smislu uravnoteženega razmerja makrohranil in mikrohranil ter povišanega deleža vlaknin.

Če sta pripravljena, da na vajini poti do zanositve delujeta aktivno, a potrebujeta pri tem pomoč, da vaju nekdo vodi in usmerja, vaju prijazno vabim, da me kontaktirata. Skupaj bomo poiskali rešitev, ki bo za vaju najprimernejša. Pišita mi na: info@fit4family.si

Viri:

Hart R, Hickey M, Franks S. Definitions, prevalence and symptoms of polycystic ovaries and polycystic ovary syndrome. Best Pract Res Clin Obstet Gynaecol 2004;18:671–83

Giudice LC. Endometrium in PCOS: Implantation and predisposition to endocrine CA. Best Pract Res Clin Endocrinol Metab 2006;20:235–44

Gorry A, White DM, Franks S. Infertility in polycystic ovary syndrome: focus on low-dose gonadotropin treatment. Endocrine 2006;30:27–34

Teede HJ, Misso ML, Deeks AA, et al. Assessment and management of polycystic ovary syndrome: summary of an evidence-based guideline. Med J Aust 2011;195:S65–112

Moran LJ, Ranasinha S, Zoungas S, et al. The contribution of diet, physical activity and sedentary behaviour to body mass index in women with and without polycystic ovary syndrome. Hum Reprod 2013;28:2276–83

Franks S, Robinson S, Willis D. Nutrition, Insulin and polycistic ovary syndrome. Rev Reprod. 1996;1:47–53

Nosečniški diabetes – tveganje za mamo in otroka

Nosečniški diabetes – epidemija sodobnih nosečnic. Skoraj ni več nosečnice, ki ne bi vedela, za kaj gre. A dovolite mi, da kljub temu razložim, zakaj do tega pride.

Nosečniški diabetes je definiran kot visoka ravev krvnega sladkorja, do česar je pri ženski prvič prišlo prav v nosečnosti. Tekom nosečnosti se žensko telo izjemno spremeni, sama rada rečem, da gre skozi celovito, a povratno tranformacijo kot avto – človek transformerji iz filma, vse z namenom, da otrok dobi vse, kar potrebuje za rast in razvoj. Ena pomembnih sprememb je tudi občutljivost na inzulin, hormon, ki uravnava raven krvnega sladkorja. V prvem tromesečju se ta občutljivost poviša, kasneje pa zniža. Pri ženskah, ki razvijejo nosečniški diabetes, je ta občutljivost znižana preveč in posledica so previsokega vrednosti krvnega sladkorja. Če je takšno stanje nenadzorovano, pusti posledice na obeh, tako na materi kot na otroku.

Nosečnica lahko razvije tekom nosečnosti povišan krvni tlak, ima večjo verjetnost za preeklampsijo (odstopanje posteljice) in poškodb med porodom. Prav tako ima kasneje v življenju večje možnosti za razvoj diabetesa tipa 2. Otrok v maternici med takšnim stanjem prekomerno pridobiva na teži, zato obstaja večja verjetnost za poškodbe otroka ob porodu in komplikacije v neonatalni dobi. Posledice pa so vidne tudi dolgoročno, otrok ima višjo verjetno za razvoj diabetesa, debelosti in metabolnega sindroma kasneje v življenju.

A vse niti držimo v svojih rokah. Nosečniški diabetes lahko v veliki meri preprečimo ali izboljšamo s pravilno prehrano in rednim gibanjem pred in med nosečnostjo. Vadba med nosečnostjo tudi učinkovito lajša veliko pogostih težav nosečnic, kot so bolečine v križu, urinska inkontinenca, razmik trebušnih mišic, poporodno depresijo in podobno. Vadba med nosečnostjo, če gre za normalen potek nosečnosti, ne predstavlja tveganja, kvečjemu korist, tako za mamo kot za otroka. Je pa priporočeno, da se vaje prilagodijo spremenjeni anatomiji in fiziologiji. In pri tem vam lahko pomagam, z največjim veseljem.

Viri:

American College of Obstetricians and Gynecologists. Practice bulletin no. 190: Gestational Diabetes Mellitus. Obstetrics & Gynecology 2018;131(2):406-8.

World Health Organization. Diagnostic Criteria and Classification of Hyperglycaemia First Detected in Pregnancy. WHO/NMH/MND/13.2 edition. Geneva: World Health Organization, 2013.

Catalano PM, Tyzbir ED, Wolfe RR, Calles J, Roman NM, Amini SB, et al. Carbohydrate metabolism during pregnancy in control subjects and women with gestational diabetes. American Journal of Physiology – Endocrinology and Metabolism 1993;27:E60-67.

Zhang C, Tobias DK, Chavarro JE, Bao W, Wang D, Ley SH, et al. Adherence to healthy lifestyle before pregnancy and reduced risk of gestational diabetes. BMJ 2014;349:g5450.

Boney CM, Verma A, Tucker R, Vohr BR. Metabolic syndrome in childhood: association with birth weight, maternal obesity, and gestational diabetes mellitus. Pediatrics 2005;115(3):e290-6.

Sacks DA, Black MH, Li X, Montoro MN, Lawrence JM. Adverse pregnancy outcomes using the International Association of the Diabetes and Pregnancy Study Groups criteria. Obstetrics and Gynecology 2015;126(1):67-73.

Griffith RJ, Alsweiler J, Moore AE, Brown S, Middleton P, Shepherd E, Crowther CA. Interventions to prevent women from developing gestational diabetes mellitus: an overview of Cochrane Reviews. Cochrane Database Sys Rev. 2020 Jun; 2020(6): CD012394.

Tudi moški prispeva enako, natanko polovico

Zelo veliko se govori o vplivu ženske starosti na plodnost in uspešnost zanositve, odzivu ženske na hormonsko stimulacijo, koliko jajčnih celic je »pridelala«, razvojnih nepravilnosti maternice in tako naprej. Za trenutek se lahko nepoznavalcu že zazdi, da moški ne prispeva kaj veliko in da usoda para večinoma ni v njegovih rokah. A to ne drži! Moški del je popolnoma enakovreden ženskemu, prispeva natanko polovico. Od kakovosti semena je v enaki meri kot od jajčne celice, odvisna oploditev, kakovost in razvoj zarodka, posledično pa seveda nadaljnji razvoj v zdravega otroka.

Ena izmed prvih preiskav, ki jo opravi par, je analiza semenskega izliva. S klasično analizo semena ugotavljamo gibljivost, koncentracijo in morfološko obliko semenčic. Izredno pomembna, a v Sloveniji zelo zapostavljena, pa je tudi analiza DNK fragmentacije semenčic. Gre za preiskavo semena, kjer se ugotavlja stopnja poškodb DNK semenčic, kar pa s klasično analizo semena ni mogoča. A prav intaktna DNK semenčic je tista, je potrebna za zdrav zarodek.

S spremembo življenjskega sloga lahko pomembno vplivamo na vse omenjene parametre. Odločitev, da bosta oba aktivno sodelovala v tem procesu, vaju bo povezala, odgovornost in občutek bremena se bo porazdelil in lažje bosta korakali na tej skupni poti vse do vajinega cilja.

Viri:

Aitken, R. J. (2016). Oxidative stress and the etiology of male infertility. Journal of Assisted Reproduction and Genetics, 33, 1691–1692. 10.1007/s10815-016-0791-4

Aitken, R. J. (2017). DNA damage in human spermatozoa; important contributor to mutagenesis in the offspring. Translational Andrology and Urology, 6, S761–S764.

Aboulmaouahib, S. , Madkour, A. , Kaarouch, I. , Sefrioui, O. , Saadani, B. , Copin, H. , Benkhalifa, M. , Louanjli, N. , & Cadi, R. (2018). Impact of alcohol and cigarette smoking consumption in male fertility potential: Looks at lipid peroxidation, enzymatic antioxidant activities and sperm DNA damage. Andrologia, 50(3)

Benchaib, M. , Lornage, J. , Mazoyer, C. , Lejeune, H. , Salle, B. , & François, G. J. (2007). Sperm deoxyribonucleic acid fragmentation as a prognostic indicator of assisted reproductive technology outcome. Fertility and Sterility, 87, 93–100.

Borini, A. , Tarozzi, N. , Bizzaro, D. , Bonu, M. A. , Fava, L. , Flamigni, C. , & Coticchio, G. (2006). Sperm DNA fragmentation: Paternal effect on early post‐implantation embryo development in ART. Human Reproduction, 21, 2876–2881.

Vsako leto šteje

Če so včasih ženske prvič rojevale še pred dvajsetim letom, vemo, da danes temu ni več tako. Eden pomembnejših razlogov je ta, da se ženske v primerjavi s preteklostjo, odločajo za dolgoletno izobraževanje, ki lahko traja vse v trideseta leta. Poleg tega v večini ne živimo več v večgeneracijskih hišah, temveč si mlad par želi ustvariti lasten dom. Načrtovanje naraščaja se tako lahko zamakne še za nekaj let. In seveda par, preden ne prične otroka načrtovati, sploh ne vem, da bi to lahko bila težava. Neredko mine leto ali celo dve, preden par sploh poišče prvo pomoč, saj potrpežljivo iz meseca v mesec pričakuje veselo novico. Čas pa teče.

Reproduktivno obdobje ženske je časovno zelo omejeno. Vse jajčne celice so prisotne že ob rojstvu in ne nastajajo na novo, kot, v primerjavi z moškim, semenčice. In vsako leto šteje, vsako leto so jajčne celice »starejše«, s tem pa pada tudi njihova kakovost in posledično možnost za zdravega otroka. Veliko večja je možnost nepravilno oplojenih jajčnih celic, ki niso primerne za nadaljnje zdravljenje.

Raziskave med pari, ki se soočajo z neplodnostjo, kažejo, da več kot polovica parov, natančneje 70 %, meni, da so čakalne dobe za zdravljenje neplodnosti predolge. Če pobrskamo po podatkih čakalnih dob v Sloveniji, najdemo podatek, da je čakalna doba za prvo obravnavo para tudi do 6 mesecev. Prvi obravnavi sledi vrsta krvnih in ultrazvočnih preiskav, pregled partnerjevega semena in podobno. Hitro ugotovimo, da lahko do samega zdravljenja mine leto dni ali še več.

V postopku zdravljenja neplodnosti se najpogosteje odločamo za hormonsko stimulacijo jajčnikov, kar nam omogoča, da pridobimo v enem ciklusu več kot eno jajčno celico, kar bi sicer bilo navadno v naravnem ciklusu. Z leti upada tudi število pridobljenih jajčnih celic. Raziskave pa kažejo tudi na slabšo kakovost zarodkov.

Vse opisano je dovolj tehten razlog, da ozavestimo, da resnično vsako leto šteje, in da lahko k hitrejšemu in uspešnejšemu zdravljenju veliko pripomoremo sami. Zato ne čakajta še en mesec, kontaktirajta me danes.

Viri:

Tatone C, Amicarelli F, Carbone MC, Monteleone P, Caserta D, Marci R, et al. (2008) Cellular and molecular aspects of ovarian follicle ageing. Hum Reprod Update 14: 131–142.

Armstrong DT (2001) Effects of maternal age on oocyte developmental competence. Theriogenology 55: 1303–1322.

Navot D, Bergh PA, Williams MA, Garrisi GJ, Guzman I, Sandler B, et al. (1991) Poor oocyte quality rather than implantation failure as a cause of age-related decline in female fertility. Lancet 337: 1375–1377.

Handyside AH (2012) Molecular origin of female meiotic aneuploidies. BBA—Mol Basis Disease 1822: 1913–1920.

Kuliev A, Zlatopolsky Z, Kirillova I, Spivakova J, Cieslak Janzen J (2011) Meiosis errors in over 20,000 oocytes studied in the practice of preimplantation aneuploidy testing. Reprod Biomed Online 22: 2–8.

Fragouli E, Alfarawati S, Spath K, Jaroudi S, Sarasa J, Enciso M, et al. (2013) The origin and impact of embryonic aneuploidy. Hum Genet 132: 1001–1013.