• Kaniža 23, 2212 Šentilj

Policistični jajčniki – končno stanje? Ne!

Motnje menstrualnega cikla, izostanek ovulacije, nabiranje maščobe v predelu trebuha…zveni kaj od tega znano? To so le eni od simptomov policističnih jajčnikov.

Policistični jajčniki (PCO) so stanje, ena od diagnoz neplodnosti, ki prizadene vse do 15% žensk v reproduktivnem obdobju. Najpogostejši simptomi so motnje menstrualnega cikla, nabiranje maščobe okrog trebuha, akne, povišani androgeni hormoni, močnejša poraščenost, ultrazvočno vidni policistični jajčniki, ciklusi z nerednimi ali odsotnimi ovulacijami, kar se seveda odraža tudi v smislu neplodnosti, lahko tudi s pogostejšimi spontanimi splavi. Zelo pogosto se pridruži inzulinska rezistenca, lahko tudi diabetes tipa 2 in povišana telesna teža. Pogostejša so tudi depresivna in anksiozna stanja.

Kaj pa se dejansko dogaja v telesu? Inzulin je hormon, ki v našem telesu poskrbi, da raven sladkorja v krvi ostaja ravno pravšnja. Slabša odzivnost telesa na inzulin pri ženskah, kjer gre za PCO stanje, bi naj bila posledica spremenjenega delovanja receptorjev za inzulin. Posledično telo izloča inzulina vse več in več, saj se telo nanj ne odziva oziroma je ta odziv znižan.

Marsikdo bi morda pomislil, kaj ima torej inzulin, ki skrbi za krvni sladkor, opraviti s plodnostjo. A naše telo deluje kot celota. Inzulin namreč uravnava tudi nastajanje hormonov v jajčnikih. Če je inzulina preveč, se zorenje folikla v jajčniku ustavi. Jajčna celica, ki je v njem, ne dozori do stopnje, ko je pripravljena na ovulacijo in oploditev. Posledica je predčasna luteinizacija, motnje menstrualnega ciklusa in odsotnost ovulacije. Tudi pri svojem delu zelo velikokrat opazim, da dobimo pri punkciji jajčnikov pacientke, pri kateri je diagnosticirano stanje PCO, nadpovprečno število jajčnih celic, ki niso dozorele ali so že v procesu luteinizacije, zaradi česar seveda niso primerne za oploditev in nadaljnjo uporabo.

Študije ugotavljajo, da se na PCO stanje v veliki meri lahko vpliva s prilagojenim življenjskim stilom. S telesno vadbo namreč dosežemo vidno izboljšano občutljivost telesa na inzulin, zaradi česar se nivo inzulina uravna. Pri tem bi vadba naj trajala vsaj 2 in pol uri na teden, pri čemer je 90 min vadbe zmerne do visoke intenzivnost (60-90% maksimalnega srčnega utripa). Nadalje se ugotavlja, da se poleg telesne sestave in počutja izboljša tudi hormonski status pacientk, zaradi česar se izboljša klinična slika v smislu rednejših ovulacij, višjega deleža dozorelih jajčnih celic in seveda višje možnosti za zanositev. Poleg vadbe je izrednega pomena tudi prehranski slog, v smislu uravnoteženega razmerja makrohranil in mikrohranil ter povišanega deleža vlaknin.

Če sta pripravljena, da na vajini poti do zanositve delujeta aktivno, a potrebujeta pri tem pomoč, da vaju nekdo vodi in usmerja, vaju prijazno vabim, da me kontaktirata. Skupaj bomo poiskali rešitev, ki bo za vaju najprimernejša. Pišita mi na: info@fit4family.si

Viri:

Hart R, Hickey M, Franks S. Definitions, prevalence and symptoms of polycystic ovaries and polycystic ovary syndrome. Best Pract Res Clin Obstet Gynaecol 2004;18:671–83

Giudice LC. Endometrium in PCOS: Implantation and predisposition to endocrine CA. Best Pract Res Clin Endocrinol Metab 2006;20:235–44

Gorry A, White DM, Franks S. Infertility in polycystic ovary syndrome: focus on low-dose gonadotropin treatment. Endocrine 2006;30:27–34

Teede HJ, Misso ML, Deeks AA, et al. Assessment and management of polycystic ovary syndrome: summary of an evidence-based guideline. Med J Aust 2011;195:S65–112

Moran LJ, Ranasinha S, Zoungas S, et al. The contribution of diet, physical activity and sedentary behaviour to body mass index in women with and without polycystic ovary syndrome. Hum Reprod 2013;28:2276–83

Franks S, Robinson S, Willis D. Nutrition, Insulin and polycistic ovary syndrome. Rev Reprod. 1996;1:47–53