V kliniki za neplodnost se je potem eden od zdravnikov še posebej zavzel zame in vzel stvari v svoje roke. Od takrat naprej je samo on ves čas spremljal ciklus, on je izvajal histeroskopijo in končno sem se počutila, da ima moje zdravljenje neplodnosti rdečo nit. Resnično se je zdravnik zelo zavzel zame in mi dal občutek, da mu je mar. Na vsako novost pri zdravljenju, ki jo je predlagal, jaz žal nisem odreagirala, še vedno sem imela neravno sluznico in neredne cikluse, čeprav sem izgubila nekaj svojih odvečnih kg. Mikrobiologinja je predlagala, ker imam vedno veliko celic, da bi jih nekaj oplodili z IVF postopkom, nekaj pa z ICSI. Do takrat so zaradi mejnih (včasih še slabših) vrednosti spermiograma delali vedno samo ICSI. Omenjen zdravnik pa je predlagal pred postopkom še »scratching” maternice, to bi mogoče lahko izboljšalo možnost za vsaditev zarodka. Z možem sva bila sicer vesela, da imamo načrt, vendar tudi zadržana z upanjem, saj je minilo že 8 let. Pred 4. postopkom se je naredil »scratching” maternice, nato sem šla skozi vso hormonsko terapijo in prišel je dan punkcije. Imela sem veliko zarodkov in peti dan so mi vsadili zarodek, ki se je oplodil z IVF postopkom. Potem pa to dolgo čakanje. Prišel je dan odvzema krvi, prvič nisem že prej dobila menstruacije, imela sva upanje, vendar ne preveč. To čakanje na rezultate je mukotrpno, če imaš vsaj malo upanja in res, hormonski testi so potrdili nosečnost. Bila sem kot v šoku.
Nisem mogla verjeti, da sva končno na cilju, končno sem noseča, končno bova imela otroka. Vsa srečna sem poklicala moža, mamo, prijateljico in v službo, da me ne bo, ker sem noseča. Čez nekje dva tedna sem imela termin v ambulanti za neplodost za prvi UZ. Občutek, ki me je preplavil, ko sem prvič slišala srce najinega otroka je bil neopisljiv. Vesela sem odkorakala domov s prvo ultrazvočno sliko najine pikice. Dobila sem navodila, da sem pri njih končala in da se naj na pregled naročim pri svojem ginekologu, kar sem tudi naredila. Dobila sem termin. Vsa vesela sem šla k terapevtki, ki sem jo nazadnje obiskovala in ji povedala, da sem noseča. Naredila je terapijo in mi dala nova navodila. V 8. tednu nosečnosti sem šla k njej in ona mi je hotela prodati eno sliko za 500 evrov, ki bi mi umirilo strah pred izgubo otroka. Rekla sem ji, da bom premislila. Dva dni po terapevtki sem imela prvi pregled pri svojem ginekologu. Vesela, da bom ponovno slišala in videla svojo dete in dobila novo sliko ter materinsko knjižico.
Vendar je prišlo vse drugače. Z ginekologom sva imela razgovor, nato je naredil UZ. Bil je zelo tih gledal, gledal in nato dejal, da greva v prvo nadstropje, kjer bo z boljšo napravo opravil UZ. Vedela sem, da nekaj ni v redu, vendar še vseeno sem upala, da se motim. Naredil je ultrazvok, vklopil zvok za srčni utrip, vendar se je slišalo samo hreščanje, še vedno sem imela upanje, a je iz sekunde v sekundo padalo, ko sem gledala na UZ napravo in ginekologa. Zaključil je z UZ in mi povedal, da ne sliši srčnega utripa.
Napotil me je v ginekološko bolnišnico v klet, kjer imajo še boljši UZ. Oči so se mi napolnile s solzami, a sem jih poskušala potlačiti, saj sem vedela, če bom sedaj začela jokati, ne bom mogla nehati. Oblekla sem se in odšla v ginekološko bolnišnico, nisem poklicala moža. Čakala sem v čakalnici in sem se počutila, kot da nisem tam, kot da sem robot, saj sem zgolj funkcionirala. Prišla sem na vrsto, upanja nisem več imela, saj sem vedela, da je zelo mala možnost, da bi se zgodil čudež in bi bila dva UZ aparata defektna. Doktor takrat v ambulanti mi je povedal, da se je najino dete nehalo razvijati že nekje v 7. tednu in da bom morala na kemični splav zarodka. Ko sem zapustila bolnišnico, sem poklicala moža in mu po telefonu povedal, kaj naju je doletelo, še vedno sem poskušala zadrževati solze. Peljala sem se domov in ko sem bila doma sama, sem jokala, jokala in jokala. Mož je prišel domov in me objel ter sam zadrževal solze. Življenje se mi je zdelo krivično, saj sva že toliko prestala in sedaj še to. Trajalo je kar nekaj časa, da sem si koliko toliko opomogla in brez pomoči moža bi bilo še težje.
Ker so se bližale poletne počitnice, sva si vzela predah od vsega, kar je bilo povezano s tem. Posvetila sva se drug drugemu, poleg tega sva pričela z gradnjo najine hiše. Poskušala sem se fokusirati na pozitivne zadeve. Čisto slučajno sem preko sodelavke izvedela za eno knjigo, ki je temeljila na moči pozitivne misli, najprej sem si jo sposodila, kasneje mi jo je podarila mama. Ko sem jo brala mi je dala novo moč in navdih, s to knjigo sem se nekako povezala in je bila kot moja »biblija«. Minili so 4 meseci preden sva se odločila, da bova ponovno poskusila, saj sva imela še zamrznjenje zarodke. Z novo pridobljeno energijo in pozitivnosti sva šla po zamrznjene zarodke, ki niso obrodili sadov.
Prišel je čas 5. IVF postopka, pozitivnost me ni minila. Knjigo sem neprenehoma brala, da sem se fokusirala na pozitivnost, poleg tega sem ponovno šla po pomoč k enemu alternativcu, tokrat v Mariboru. Z njim in to knjigo sem imela občutek, da bo vse v redu. Prišel je dan vsaditve svežega zarodka. Polna energije, pozitivnih misli in cilja, ki ga imava pred sabo, je po 14 dnevih na razgovoru bilo izrečeno »čestitamo, noseči ste«. Najraje bi kar zavriskala. Vesela, celo evforična sem poklicala moža in mu povedala veselo novico.
Za najino srečo je vedela samo peščica ljudi, ki so nama bila zelo blizu, saj je prejšnja izkušnja bila preveč boleča. Pred vsakim pregledom sem bila nervozna in napeta, celo prestrašena, kaj če se to ponovi, ves čas sem si pomagala z mojo knjigo, tudi k alternativcu sem hodila še naprej. Čeprav sem bila vesela in se veselila vsakega tedna, ki je minil brez zapletov, se je v meni vedno prepletal strah, saj tudi prognoze od ginekologa niso bile bleščeče. Imam namreč enorogo maternico in dejali so, da lahko splavim po 5. mesecu.
No, nič od tega se ni zgodilo. V 41. tednu in 2 dni, s sproženim porodom, sem rodila zdravega fantka, velikosti 52 cm in 4080 g. Po desetih letih sva bila končno na cilju. Srečo in olajšanje, ki sva ga čutila v tistem trenutku, je neopisljiva. Ravno danes, ko to pišem na papir, najin sin praznuje 7. rojstni dan. Čeprav sva vedno govorila, da ko bova imela enega otroka, naju v ambulanti za neplodnost ne vidijo več, sva se čez 2 leti odločila, da še poskusiva z zamrznjenimi zarodki in tako smo tri leta za prekrasnim fantom, povila še zdravo čudovito deklico, ki je bila najin zadnji zamrznjen zarodek iz 5. IVF postopka. V srcu čutiva, da je ta najina pot končana in preživela sva, močna, združena in povezana in kar je najlepše z dvema nadobudnežema, ki nama popestrita življenje.
Pri celotnem procesu, ki sva ga z možem dala skozi, sva se seveda tudi spraševala zakaj midva. Odgovora na to ni. Sedaj veva, da je to nesmiselno vprašanje. Veva pa, da se ljubiva in da ni težave, ki je skupaj ne bi mogla rešiti.